Tako kot vsako leto, je teden otroka na 1. triadi poseben. Na željo učencev smo odmore malo podaljšali, jih spremenili v zabavne odmore z glasbenimi željami, igrami, risankami, lutkovno predstavo in presenečenjem šolske skupnosti. Tudi pouk je potekal bolj na zabaven način.
Otroci so radovedni in ta radovednost je začela izredno hitro naraščati v sredo, saj so učenci izdelovali vstopnice. Sicer učenci vedo, kje vse potrebujemo vstopnice, za kaj pa bodo potrebovali svojo vstopnico, pa jim učiteljice nismo razkrile. Kakšen majhen radovednež je prikorakal do učiteljice in jo z radovednim pogledom prosil, da vsaj malo namigne. Toda skrivnost je ostala do naslednjega dne. Četrtkovo jutro in čas do malice smo učiteljice dobro zadrževale skrivnost. Po malici smo učence napotile iz učilnice. Vsak je tesno stiskal k sebi svojo vstopnico, da je slučajno ne izgubi. Učiteljice smo pripravile učilnico za razredni kino. Seveda kot v vsakem kinu so tudi učence čakale kokice. Sledil je prihod v učilnico, s pregledom vstopnic, iskanjem svojega sedeža. »Jeeee, kokice!!« je odmevalo v učilnici. »Gledali bomo film!« »Kak veš, da bo film?« » Učiteljica, kaj lahko kokice pojemo?« Preden so učenci sedli, so si razkužili roke, nato pa se podali v dogodivščine risanega filma in uživali ob grizljanju kokic. Nekateri učenci so se zelo vživeli v film, celo tako močno, da je ob nekem trenutku enemu učencu del kokic padel iz posode, pa ne zaradi nerodnosti, nemirnosti, nagajivosti. Ob koncu dneva, je bilo med učenci še vedno slišati: »Kak je pa blo danes fajn! Učiteljica lahko jutri spet? Jaz bi še kokice…« Tudi me učiteljice smo zadovoljne, ko na obrazih učencev vidimo nasmeh, izraz presenečenja, pa tudi, če ta hitro zbledi.
|
|
Jožica Prevolšek
