Pisalo se je leto 1774, ko sta Marija Terezija in Jožef II., kot sovladarja uvedla Splošni šolski red,ki je uzakonil osnovno šolo za otroke od 6 do 12 leta starosti. S tem je bil postavljen temelj za osnovno šolo, kot jo poznamo še danes . Osnovne značilnosti osnovne šole bi naj bile, da je obvezna za vse otroke določene starosti , da pouk poteka v materinščini, da za vpis ne zahteva predznanja, da je namenjena vsem otrokom ne glede na spol, stanovsko ali razredno pripadnost in, da je brezplačna.
Predvsem zahteva, da je šola namenjena vsem otrokom brez razlike na stanovsko in razredno pripadnost je rušila tedanji fevdalni družbeni red in je imela velik vpliv na razvoj človekovih pravic, kot jih poznamo danes. Vladarja sta verjela, da bosta s splošnim izobraževanjem prebivalstva pospešila razvoj gospodarstva v državi. Ni čudno, da sta Marija Terezija in Jožef II. veljala za razsvetljena vladarja. Če se je komu stožilo po kakšnem novodobnem razsvetljenem absolutistu, pa naj povem, da stvari v praksi vendarle niso bile tako enostavne. Splošni šolski red je predvideval tri vrste šol in sicer :
– Enorazredne trivialke na podeželju.
– Trirazredne glavne šole v večjih mestih in trgih in
– Štirirazredne normalke v glavnih deželnih mestih.
Šola torej še zdaleč ni bila enotna za vse. Veljalo je, da kmečki otroci na podeželju ne rabijo enako kvalitetnega izobraževanja, kot meščanski otroci. Za takojšnje uresničevanje Splošnega šolskega reda ni bilo zagotovljenih prostorskih, kadrovskih in materialnih pogojev, zato ni čudno, da je uvedba osnovnih šol potekala počasi.
38 let je trajalo, da je žarek razsvetljenstva posijal tudi v Žetale. Žetale so bile pač daleč od prestolnice. To smo še vedno, čeprav je prestolnica druga in geografsko bližja. Zgodovinski viri različno navajajo kje se je pravzaprav začel izvajati pouk v Žetalah, vsi pa navajajo letnico 1812. Za šolo si je posebej prizadeval župnik Jožef Meglič. Z začetkom šolstva v Žetalah pa so se začeli tudi prostorski, materialni in kadrovski problemi, ki so šolo pestili praktično vsaj 190 let. Naštel jih bom zgolj nekaj. Prvi problem je bil prostor.
Pouk bi naj potekal v majhni stari leseni hiši, ki jo je podaril duhovnik Baltazar Rajh. Kje bi naj ta hiša stala ni znano. Župnik Tratnik je to hišo prodal in šola se preselila v gozdarsko hišo, za katero prav tako ni znano, kje naj bi stala. Tudi tam šola ni bila dolgo, temveč se je preselila v veliko sobo v hiši Tratnica, kjer je ostala 10 let. Leta 1858 je šolski odbor kupil preurejeno staro šolo, verjetno je bila to mežnarija pod cerkvijo. Razmere so bile v šoli iz leta v leto slabše, tako je leta 1880 Okrožni šolski svet odredil, da je potrebno šolo zapreti. Šola se je sredi zime v januarju 1881 preselila v najeto hišo v Dobrini. Obisk je bil tudi zaradi daljše poti slab, zato so staro šolo obnovili in decembra so se ponovno vrnili v obnovljeno šolo. Obisk se je povečal in od 300 šoloobveznih otrok jih je šolo obiskovalo 216, zato so ponovno najeli sobo v Tratnici, kjer je potekal pouk enega razreda. Velik dogodek je bila izgradnja nove šole v letu 1892. Žetale so dobile za tisti čas veliko štirirazredno šolo, danes je v njej občina. Število učencev se je hitro povečevalo. Šola je postala štirirazrednica, zato je začelo prostora ponovno primanjkovati. Leta 1914 je bila zgrajena še ena šola, ki smo jo imenovali Spodnja šola ali Žabjek. V njej je bila še ena učilnica in stanovanja za učitelje. Tako je ostalo dolga leta. Po vojni so zaradi prostorske stiske in postopnega prehoda na osemletko v kleti stavbe uredili učilnico za tehnični pouk in kuhinjo. Športna vzgoja pa se je pozimi izvajala v prosvetni dvorani. Kakšna je bila prostorska stiska pove podatek, da smo vrsto let imeli triizmenski pouk s pričetkom ob 7. uri zjutraj, pol enajstih in pol dveh popoldne. Ko so se po letu 1970 začela stanovanja prazniti se je tehnična delavnica in knjižnica preselila v pritličje, razred pa se je spremenil v telovadnico. Po letu 1980, ko je število učencev že močno zmanjšalo so učilnice v Zgornji šoli pregradili, tako smo dobili sedem učilnic, kuhinja je bela urejena v prizidku šole, v propadajoči Spodnji šoli pa sta ostali telovadnica in tehnična učilnica ter knjižnica. V šoli je bil uveden enoizmenski pouk. Po letu 1995 je postala Spodnja šola nevarna za učence, zato so se uredili tri zasilne učilnice v Gasilskem domu. Leta 2000 smo mnogo prepozno končno dočakali novo šolo. V letu 2011 se je šoli pridružil še vrtec. S tema dvema stavbama je glede na sedanjo demografsko sliko občine prostorska stiska rešena zares dolgoročno.
Prav tako kot prostorski problemi so na delo v šoli praktično ves čas močno vplivali slabi materialni pogoji v šoli, kakor tudi slab gmotni položaj prebivalstva. Če navedem samo nekaj zapisov iz šolske kronike:
– Leta 1875 je župnik oznanil, da bi se moral začeti šolski pouk, ni pa še drv. .
– Meseca maja leta 1878 je župnik pri oznanilih prebral učiteljevo sporočilo, da ne more sprejeti novih učencev za prihodnje šolsko leto v šolo, ker imajo premalo klopi
– Več let kronist navaja, da je največja ovira za šolski obisk pomanjkanje oblačil in obutve. V enem izmed let je celo zapisal, da 60% otrok pozimi ni moglo obiskovati šole zaradi hude zime in pomanjkanja obutve.
– Večino dvesto letne zgodovine so šolo pestili tudi kadrovski problemi. Posebej po drugi svetovni vojni so se učitelji pogosto menjavali. Mnogi so dojemali namestitev Žetale kot kazen, kar glede na pogoje niti ni čudno . Začelo se je že s prvim učiteljem Jožefom Kodrejom, ki je baje za preživetje beračil ne glede, da je učil do svoje smrti. Vsaka asociacija na napovedane prihajajoče čase je slučajna. V Kroniki je navedeno, da zaradi pomanjkanja učiteljev šola ni praznovala 150 letnice . Sam se spomnim, da smo v tretjem razredu, torej v šolskem letu 1963/64 bili razdeljeni na dva oddelka. Oddelek a je imel pouk v ponedeljek, sredo in petek, oddelek b pa v torek, četrtek in soboto. Takrat se mi to seveda ni zdelo nič čudnega v kroniki pa sem prebral, da je enak pouk imel še četrti razred , oba zaradi pomanjkanja učiteljev.
V takšnih razmerah so bili tudi rezultati slabi. Učni uspeh je bil pogosto nekaj čez 60%. Šola Žetale je bila pred 50 leti znana kot šola z največjim osipom v Sloveniji. Kot primer naj navedem, da kljub temu, da je bilo v letu 1959 vpisanih v prvi razred 76 otrok, čez sedem let ni bilo dovolj učencev za osmi razred in so morali v šolo Podlehnik. Uspeh na žalost v veliki meri ni bil odvisen od sposobnosti in pridnosti učencev in zavzetosti učiteljev,temveč v veliki meri od materialnega položaja učenca. Ne samo, da mnogi učenci zaradi slabih materialnih pogojev niso bili uspešni v osnovni šoli, tudi večina uspešnih učencev ni imela možnosti nadaljevati šolanja.
In kako je danes?
Danes šola Žetale nima prostorskih, niti kadrovskih težav. Razlik v programih med mestnimi in podeželskimi šolami ni več. Šola premišljeno in s primerno dozo kritične presoje uvaja spremembe v vzgojno-izobraževalno delo. Učenci dosegajo, glede na velikost šole, izjemne rezultate . V zadnjih letih smo dosegli vrsto zlatih in srebrnih priznanj v tekmovanjih v znanju, domala pri vseh predmetih. Samo v lanskem šolskem letu so naši učenci dosegli 4 zlate in 10 srebrnih priznanj na tekmovanjih znanja, pri čemer naj povem, da je bilo v osmem in devetem, ki lahko tekmujejo, razredu vsega 21 učencev. Dosegamo dobre rezultate pri NPZ. V lanskem šolskem letu smo bili pri SLJ 14%, pri matematiki 12% in pri fiziki 10 % nad republiškim povprečjem. Raziskovalna naloga, ki so opravile naše učenke je bila razglašena za najboljšo osnovnošolsko raziskovalno nalogo iz zgodovine v Sloveniji in so prejele zlato priznanje.
Da ti uspehi niso slučajni kažejo tudi rezultati naših učencev v nadaljevanju šolanja. Občina Žetale je že vrsto let med občinami z največjim številom študentov na 1000 prebivalcev. V letu 2010 je bila tretja. Vsako leto ob občinskem prazniku podelimo priznanja študentom iz naše občine, ki so v obdobju med dvema praznikoma diplomirali. Od lani do letos je diplomiralo 22 naših občanov. Še bi lahko našteval rezultate, ki so dovolj zgovorni sami po sebi in kažejo na ogromen kvalitetni premik na področju šolstva v našem okolju.
Kako je možno, da smo v 50 letih naredili takšen kvalitetni premik naprej?
Verjamemo, da to tudi rezultat uspešnega dela nas, ki sedaj delamo v tej šoli, nikakor pa si ne domišljamo, da so to rezultati samo našega dela. Najprej bi želel povedati, da je naložba v izobraževanje dolgoročna naložba. Spoštovane učiteljice in učitelji, ki ste v preteklih letih poučevali na naši šoli želel bi povedati, da je v teh rezultatih tudi vaše delo. To kar ste dali starim staršem in staršem se posredno kaže tudi v rezultatih sedanjih učencev. Morda ste bili kdaj razočarani, ko celodnevno garanje v nemogočih razmerah ni kazalo rezultatov, sedaj vidite , da vaš trud ni bil zaman.Pa ne samo tisti v šoli. Mnogi med vami in tistimi, ki jih žal ni več med nami ste ogromno svojega dela opravili tudi izven svoje šolske obveznosti: režija in priprava kulturnih dogodkov, organizacija športnih tekmovanj, sodelovanje v delu krajevne skupnosti, sodelovanje v delu društev, delo z mladimi, tečaji za odrasle in še toliko drugih dejavnosti , ki ste jih opravili brez, da bi šteli ure in minute, kot se vedno bolj zahteva od nas, še sedaj rodi sadove, čeprav marsikdo ne ve kdo je seme posejal. V imenu celotne skupnosti . Hvala vam!
Naj se v šoli še tako trudimo rezultati ne bodo dobri, če naše delo in cilji niso usklajeni s starši in okoljem. Brez staršev, ki se zavedajo pomena znanja in vzgoje in so pripravljeni sodelovati s šolo, tudi dobrih rezultatov v šoli ne more biti. Dobri rezultati so posledica tudi izjemne zavzetosti staršev, da svojim otrokom omogočijo doseči tisto, kar sami zaradi materialnih pogojev pogosto niso mogli doseči. Tudi vam spoštovani starši iskrena hvala.
Lokalna skupnost, v kakršni koli obliki je že obstajala, se je v vsej svoji zgodovini trudila za čim boljše pogoje v šoli. Na žalost se je možnost, da se resnično kvalitetno rešijo vsaj prostorski pogoji pokazala šele z uvedbo novih občin. Zahvaljujem se svetnikom in vodstvu tedanje občine Majšperk , da je podprla gradnjo nove šole in občinskemu svetu vseh štirih sklicev, ter občinski upravi občine Žetale, za izjemno angažiranost pri graditvi šole, vrtca in zagotavljanju pogojev za delovanje obeh institucij,
kakor tudi za zagotavljanje dodatnih sredstev za nadstandardne storitve in dodatnih sredstev za ločeno poučevanje posameznih predmetov v kombiniranih oddelkih.
Zahvaljujem se Zavodu za šolstvo OE Maribor, še posebej predstojnici mag. Veri Bevc, za strokovno pomoč, pri razvijanju sodobnih oblik vzgojno-izobraževalnega dela.
Zahvaljujem se Ministrstvo za šolstvo za dobro sodelovanje, posebej še g. Banjecu, ki je neposredno odgovoren, za potrjevanje sistemizacije v šoli.
Cenjene sodelavke in sodelavci!
Redko kdaj najdem besede, da bi se vam zahvalil za vaše delo. Pa ne zato, da ga ne bi opazil.
Preprosto se v vsakdanji naglici besede zahvale nekje izgubijo. Danes vam želim povedati, da ste izjemen kolektiv, da vem, da delate več, kot je predpisano in več kot ste plačani, da izjemno cenim vašo samoiniciativnost, da sami vidite kaj je v nekem trenutku potrebno storiti. Cenim vaš odnos do dela, do otrok in staršev in skupnosti v kateri delate. Vesel sem, da je tudi v vas mlajši generaciji ostalo vsaj nekaj tistega Kačurjevega idealizma, če že njegove zdrave upornosti ni več. Cenim vašo kreativnost in upam, da v tudi v prihodnosti nobeni politiki ali kvazi stroki ne bo uspelo iz vas narediti birokratov, kajti to je smrt za kvalitetno šolo. Želim vam povedati, da sem ponosen na vas. Hvala vam!
Dragi učenke in učenci.
V dolgi zgodovini šole, ni bilo generacij, ki bi imela takšne pogoje, kot jih imate vsaj v tem trenutku vi. Idealne prostorske in materialne pogoje, dobre učitelje, osveščene starše, kvalitetno stroko. Verjamem, da boste izkoristili vse te pogoje in dosegli to za kar ste sposobni.
In kako naprej!
Po vsem kar sem povedal zgleda, da je v tem trenutku stanje v šoli in družbi idealno in prihodnost brezskrbna. Na žalost ni več tako. Število učencev je drastično padlo. Lani smo prvič v zgodovini padli pod sto učencev, letos jih je 99, samo za primerjavo leta 1896/97 jih je bilo 464. Že nekaj let imamo kombinacijo, ki ja samo delna, ker občina plačuje ločeno poučevanje posameznih predmetov.
V državi je kriza, ki se iz leta v leto poglablja. V vsaki krizi so najbolj ogroženi najšibkejši. Pri nas se to že kaže, država nam drastično zmanjšuje sredstva. Bojim se, da tudi občina ne bo dolgo zmogla vedno večjega bremena. Bojim se, da bo sedaj , ko smo dosegli kvalitetno raven šolstva v Žetalah primerljivo z drugimi razvitejšimi kraji, , počasi začel ves trud generacij učiteljev, staršev in občine bledeti. Resnično si želim in upam, da je moj strah odveč.
V teh dneh so me pogosto vprašali kako si predstavljam šolo čez 200 let.
Če pogledamo v zgodovino vidimo ogromen tehnični in materialni napredek. Človek pa se v svojem bistvu in dojemanju sveta ni bistveno spremenil. Tako je tudi v šoli. Človek je edino bitje na svetu, ki svoje znanje organizirano prenaša iz roda v rod in ga bogati. To je temelj napredka. Ne glede na ves tehnični napredek sta v šoli učitelj in učenec . Verjamem, da bosta tudi čez 200 let v šoli strokovno usposobljen učitelj, ki bo razumel učenca, ga znal motivirati in mu pomagati odkriti in razviti vse njegove potenciale in učenec, ki bo to lahko dosegel, če bo svojega učitelja cenil in mu zaupal, vse ostalo bo verjetno bistveno drugače.
Hvala za pozornost
