Mesto Essen je bilo v preteklosti pomembno rudarsko središče, premogovnik Zollverein je deloval od leta 1851 do 1986 in je bil največji in najsodobnejši obrat za pridobivanje črnega premoga in koksa na svetu. Industrijski kompleks, ki danes gosti muzej, razstavne prostore, restavracije in umetniške ateljeje, je od leta 2001 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Tudi danes smo predstavniki partnerskih šol iz Nemčije, Litve in Slovenije izvedeli veliko o težkem življenju rudarjev – v rudniku so začeli delati s petnajstimi leti in zaradi drobnih koščkov kamenja, ki so jih vdihovali, so umirali mladi, saj je bila njihova pričakovana starost od 25 do 30 let. Zaradi slabega zraka, vročine, visoke vlažnosti, dela v skoraj popolni temi na globini 1000 metrov pod zemljo so bili ljudje utrujeni fizično in še bolj psihično.
Čez čas sta bili dve večji obdobji pomanjkanja delovne sile, zato se je po prvi svetovni vojni v kraje priselilo veliko Poljakov, po drugi pa: Turki, Italijani, Španci, Rusi, državljani balkanskih držav … To je pripomoglo k narodnostni mešanosti in večkulturnosti v regiji in mestu Essen, ki se med drugim odražata tudi v kulinariki. Za kosilo smo tako jedli turški kebab, arabske falafle in italijanske pice.
Popoldne smo namenili za Nemce zelo pomembnemu športu – nogometu, mesto je bilo obarvano v rumeno in črno barvo, barvi njihovega vodilnega nogometnega kluba Borussia Dortmund. V živo smo si ogledali del nogometne tekme mladinske lige UEFA med Borussio Dortmund in Paris Saint Germain, večerno tekmo pa smo gledali kar v hotelski sobi.
Na lastni koži smo izkusili zamude nemških vlakov, božične lučke, ki razsvetljujejo stari del Dortmunda, pa smo si ogledali še z višine 38 metrov.
Dan nam bo ostal v spominu tudi po vožnji s številnimi vlaki, tramvaji in podzemno železnico, ko smo čas izkoristili za medsebojno spoznavanje in druženje v sproščenem vzdušju.
Severno Porenje – Vestfalija, kjer leži Dortmund, je ena izmed 16 nemških zveznih dežel v Nemčiji. Ruhrgebiet oz. Ruhrsko področje je bilo nekoč eno najpomembnejših industrijskih območij v Evropi. Številna premogovniška mesta so bila središče težke industrije. Kljub zmanjšanju rudarske dejavnosti v zadnjih desetletjih so v regiji ohranjeni številni spomeniki bogate rudarske dediščine. Eden izmed njih je leta 1930 ustanovljeni Nemški rudarski muzej v Bochumu, ki smo ga obiskali danes.
Na globini 20 metrov smo doživeli zgodovino izkopavanja premoga skozi čas. Rudarji so svoje delo opravljali 1500 metrov pod zemljo na temperaturi 45 °C in 80 % vlažnosti, izkopavanje je potekalo v hrupnem okolju. V rudniku so delali moški in tudi ženske ter otroci, saj je bilo njihovo delo cenejše. Šele v 19. stoletju so prepovedali del otrok, mlajših od deset let, in delo žensk. Za ženske je prepoved dela v rudnikih trajala do leta 2002. Pri vleki vozičkov, polnih premoga, so jim pomagale tudi živali, zadnja izmed njih je bil konj po imenu Tobias. Potem ko smo z rudarskega stolpa občudovali Bochum z okolico, je sledil še ogled stalne muzejske zbirke.
Popoldne smo preživeli ob preizkušanju kuharskih sposobnosti. Med sporazumevanjem in druženjem v angleškem jeziku so učenci pripravili polpete iz mletega mesa, testeninsko in krompirjevo solato, za sladico pa sadni žele z vaniljevim sladoledom. Danes nam je pripravljena hrana teknila še bolj kot včeraj.
Božični koncert, ki so ga pripravili učitelji in učenci »naše« nemške šole, nas je popeljal v praznično vzdušje in rečemo lahko, da je za nami še en prijeten dan.
Dortmundska šola, poimenovana po nemškem pisatelju Heinrichu Böllu, je bila ustanovljena leta 1982. Obiskujejo jo učenci od 5. do 13. razreda, nemški šolski sistem se namreč razlikuje od našega. Šolo obiskuje približno 1200 učencev in dijakov, ki jih poučuje okoli 100 učiteljev.
Digitalizacija je prisotna v velikem obsegu, saj učitelji in učenci pri pouku uporabljajo tablice kot učbenike, delovne zvezke in zvezke za pisanje. Kljub temu še niso popolnoma zamenjali klasičnih učnih gradiv. Posebna aplikacija pa omogoča dostop do urnikov in komunikacijo med učitelji in učenci oz. dijaki.
Šola se ponaša s kulturno raznolikostjo, saj se v njenih klopeh izobražujejo otroci 40 različnih narodnosti, vendar vlada sproščeno, prijetno in spodbudno vzdušje.
Ravnatelj šole, koordinator projekta skupaj s svojimi sodelavci in dijaki, ki sodelujejo v projektu GlaSs, so nas srčno sprejeli. Veseli so bili darila Občine Žetale, slovenske zastave, grafike in domače potice.
Ko smo se med seboj pobližje spoznali, smo si ogledali šolo, se sprehodili po njenih hodnikih in si ogledali prostore ter skupaj z ekipo iz Litve prisostvovali pouku angleškega jezika, ki se ga v Nemčiji učijo že od vrtca naprej.
Med ogledom šole smo se skorajda izgubili v labirintu številnih hodnikov in učilnic, posebej pa sta nas navdušila prenovljena učilnica za pouk naravoslovnih predmetov in šolski živalski vrt.
Popoldanski čas smo namenili spoznavanju nemških prehranjevalnih navad. Po nakupu vseh potrebnih sestavin smo skuhali jedi iz krompirja, leče in jabolk ter jih seveda poskusili.
